Vsak zdravnik bi v današnjem času moral poznati osnove psihoterapije in jo glede na sposobnosti in znanje integrirati v vsakodnevno delo s pacienti.

Somatska (telesna) bolezen je namreč vedno povezana s psihološko obremenitvijo. Včasih ostaja psihična bolečina in bolezen tudi po tem, ko organ že pozdravimo. Ozdravitev brez psihološke podpore velikokrat ni mogoča.

Bolezni, s katerimi se srečujemo v naši ambulanti, potrebujejo veliko širšo obravnavo, kot je zdravljenje posameznega organa. Pri odpravi težav uporabljamo avtogeni trening in vedenjsko kognitivno psihoterapijo.
Terapija je usmerjena v aktivnost pacientov in izgradnjo njihove samokontrole.

Postopki pri obeh tehnikah so natančno določeni, sistematični, strukturirani, kratkotrajni. Omogočeno je stalno preverjanje rezultatov terapije in zato prilagajanje.

Vplivati želimo na vedenje, tako manifestno, kot notranje. Če želimo na primer spremeniti stanje bolezni pri prekomerno aktivnem mehurju, je enako pomembno, da zmanjšamo pogostnost uriniranja, kot tudi, da omilimo notranje doživljanje strahu pred možnim nehotenim uhajanjem urina (ki ustvarja začaran krog). Odnos manifestnega in notranjega doživljanja bolezni je pri urgentni inkontinenci ali prekomerno aktivnem sečnem mehurju enako pomemben kot posamezne komponente bolezni.

Z avtogenim treningom pomagamo pri premagovanju vsakodnevnih stresnih situacij brez uporabe psihotropnih zdravil. Odkrivanje stimulusov nekoristnih, obrambnih reakcij obnašanja poskušamo nadomeščati z zdravimi obrambnimi mehanizmi.